Moja mama je oboževala rože, tako rekoč je imela zelene prste, saj ji je raslo vse, česar se je dotaknila. Vendar je bila petunija njena najljubša roža in v raznih odtenkih je krasila naše balkone in okenske police. Ko sem bila še majhna, me je večkrat prosila, da ji pomagam odstraniti odmrle cvetove. Rekla mi je, da mi bo petunija za to hvaležna. Takrat tega nisem razumela in sem si mislila, le kako je lahko roža hvaležna.
Sedaj sem že starejša, otroci so že odrasli in so se odselili od doma in moje mame že nekaj let ni več med nami. Ko sem letos razmišljala katere rože bom posadila na balkon, se mi je ravno petunija prva prikradla v misli. Odšla sem v vrtnarski center in nakupila vse odtenke rože petunija, kar sem jih našla. Doma sem jih skrbno posadila v cvetlična korita. Zraven sem razmišljala, kako bi bila mama v tem trenutku ponosna name, pa ne samo to, preprosto vesela bi bila, sedla bi pred hišo in uživala v njihovi lepoti.
Korita sem razporedila po balkonu, nekaj jih je pristalo tudi na okenske police, nato sem si skuhala najljubši mamin čaj, sedla na klopco in uživala ob pogledu na opravljeno delo. Že sedaj sem si predstavljala, kako bodo izgledale, ko bodo v polnem razcvetu.
Vesela sem, da mi je predala to ljubezen do rastlin, da me je vedno poklicala zraven, ko jih je negovala in se z njimi pogovarjala. Povedala mi je njihova imena, kot so, na prvem mestu seveda petunija, potem so tu še begonije, pelargonije, hortenzije in še bi lahko naštevala.
Odkar mame ni, imam občutek, da sem najbolj povezana z njo, ravno ko se ukvarjam z rastlinami in to mi daje občutek varnosti in ljubezni. In še zdaleč ni samo petunija tista, ki me spominja nanjo, je pa vseeno njena najljubša.…